Na hitro prelistavam v svoji glavi strani dogodivščine v zadnjih mesecih leta 2O12. Kar se mi je posebej vtisnilo v srce, so prizadevanja društva DLAN, da s svojimi prostovoljci delujejo in pomagajo, kjerkoli lahko. Že nekaj mesecev nazaj sem se resnično tako slabo počutila, da sem bila sama sebi v napoto. Včasih, ko sem bila osamljena, sem se spraševala kako bom naprej. Nogi me nista več ubogali in kar naenkrat me je tako zagrabilo, da nisem mogla niti koraka naprej. Nekaj časa se sprašuješ, če je to dokončno, če resnično ne boš mogel na sprehode, če boš vezan na to malo stanovanje, če boš lahko samo še iz balkona opazoval naravo??? Vse se ti odvija po glavi. Osebna zdravnica je samo pisala napotnice, ki so izvedljive daleč naprej v leto 2013. Bom dočakala pravilno diagnozo za svoje težave? In potem se ti prikrade še tista misel, ah, starate se! To je najhujše, ker nikakor ne maraš priznati, ko se tvoje srce noče vdati in še kar upaš in ne gledaš na leta, samo hočeš živeti, želiš si zdravniške pomoči, ti pa te vedno tlačijo navzdol, kar naprej jih dobivaš po glavi. Osamljenost. Kako sem bila vesela sodelavcev iz društva Dlan, enkrat Polone, drugič Mojce. Tistih nekaj uric, so zapolnile s smehom, pogovorom, čeprav so mi morale vse pisati , da sem ju razumela, jima ni bilo težko. Kot, da so to že od nekdaj delale! Kako lepo je nekomu zaupati, ker veš, da te razumejo. Vsega tega ne moreš meriti z denarjem, hvaležnost je več kot plačilo. Pa če pokukam še nekaj mesecev nazaj, v poletje, kamor so me povabili za teden dni na oddih. Prizadevanje Polone, da bi nam bilo čim lepše, se z ničemer ne da primerjati. To je košček srca, ki ga pustijo zate. In pa Madžarska!!! Že dolgo se nisem tako dobro počutila. Prostovoljci so bili povsod na voljo, nikoli nisi bil sam in videla sem stvari, ki me za vedno zaznamujejo. Ko je ob zadnjem obisku Mojca prinesla še prenosni računalnik, nisem mogla verjeti, da se to resnično dogaja meni. Res me niso pozabili! Polona, kot da je moja hčerka, kar naprej misli name in mi želi vse najboljše. Gospa Simona je poskrbela, da nisem lačna, me obiskala in lepo mi je ob mislih, da pravzaprav nikoli ne smeš obupati, dokler imaš okrog sebe ljudi iz društva Dlan, ki vedno prisluhnejo klicu na pomoč. Hvala vam vsem, rada vas imam, vem, da ste z mano ob težkih trenutkih!   Jožica [wp-imageflow2]