Spoštovane članice, spoštovani člani, cenjeni sodelujoči,
obdobje, v katerem se trenutno nahajamo, je drugačno od tega, kar smo bili doslej vajeni. Z gotovostjo pa je to obdobje priložnost, da pogledamo vase, si znova zastavimo cilje (male in velike korake), postorimo vse tisto, za kar doslej ni bilo dovolj časa …
Z vami želimo deliti nekaj utrinkov, misli, anekdot, ki so nam jih v teh posebnih okoliščinah iz svojega domačega okolja posredovali nekateri izmed naših članic in članov. S tem želimo spodbuditi člane združenja ter osveščati širšo javnost o tem, kako dneve karantene preživljajo ljudje z gluhoslepoto.
Kot pravi gospa Jožica, ima vsakdo svojo izkušnjo. Če pa pogledaš na situacijo z optimizmom, pozitivno, je veliko lažje.
Koronavirus in učne ure po Skypu
Tisto marčevsko jutro se je vse obrnilo na glavo. Poročila o virusu, ki ubija ljudi, so deževala z vseh strani. Sporočila iz Koreje niso bila obetavna.
»Vesna, imava isto diagnozo, malo se bojim, ker so se mi nagrbila leta. Si izvedela iz virov, kako nevaren je ta virus za naju?« pišem nečakinji, ki živi čez mejo. Nestrpno čakam njeno sporočilo. Je vsaj 40 let mlajša, zanjo gotovo ne bo usodno. Živi v Avstriji. Šele proti večeru preberem: »Teta, nimava nobenih možnosti, da s to boleznijo preživiva!«
S težavo pogoltnem cmok, ki se mi je nabral v grlu.
Odprem vrata asistentu Tomažu, ki ga to jutro nestrpno pričakujem. Vedno nasmejan prisede in pogovarjava se o dnevnem načrtu. Seveda najprej omenim koronavirus: »Ne preživim, če ga slučajno dobim!«
»Saj še ni tako hudo, malo še počakajva, da vidiva, kako se bodo stvari odvijale, potem tudi midva nekaj ukreneva,« me potolaži.
Po nekaj dneh se odločiva za izolacijo. Bolje prej kot prepozno. Narediva načrt, kako bova delala od doma, saj mi je pogovor zelo pomemben, sicer v nekaj dneh ne pridem do besede, duši me, ne morem govoriti.
Učila se bova Lormovo abecedo, zdaj je res dober trenutek za to. Zdaj je prišel čas, da se je naučiva. Vid me počasi, a zelo vztrajno zapušča, treba se bo čim prej prilagoditi temu načinu sporazumevanja. Tomaž si uredi Skype in tako se najina asistenca na daljavo začne. Zatem gre po nakupih in opravkih. Previdno, z masko in s prtljago, se dobiva spodaj pri vratih.
Zunaj rahlo sneži, svetlobe je vse manj, kazalec ure se je pomaknil proti peti. Sežem po računalniku in se pripravim na učno uro po Skypu, s Tomažem.
Ostanite doma in pazite nase!
Jožica Atelšek
