INTERVJU Z NAŠO DOLGOLETNO PROSTOVOLJKO DRAGICO ČERNE

Ko govorimo o navzočnosti le ene od okvar čutil, lahko človek to kompenzira z drugim. Gluhoslep pa tega ne more kompenzirati z vidom ali sluhom, ampak informacije prejema izključno prek dotika. Zato svet gluhoslepih sega samo tako daleč, kolikor sežejo roke. Dragica Černe je prostovoljka, ki dela z gluhoslepimi v okviru njihovega Združenje gluhoslepih Slovenije DLAN. Z njo se je pogovarjal Gojko Bervar, prostovoljec Slovenska filantropija.

Če hočemo malo spoznati svet, v katerega ste vstopili kot prostovoljka, moramo najprej začeti z vprašanjem: kako se je začelo in kako sploh lahko pomagate?

Name se je obrnila socialna delavka z občine. Potrebovala je pomoč, prevoz, spremstvo za gospoda, s katerim delam še danes. Počasi spoznavaš, se prilagajaš, narediš, kar je treba.

Na začetku sem imela tremo, pa še kakšno! Prideš sem na združenje, vsi se pogovarjajo, vsi nekaj mahajo, v prostoru pa je popolna tišina. Pa se vse zmenijo. In povrh vsega so vsi dobre volje. To je res drugačen svet.

Najbrž so vas pri združenju za to tudi usposobili.

Že sporazumevanje je prva stopnica, ki jo moraš prestopiti. Obstaja mnogo načinov sporazumevanja z gluhoslepimi, ki jih spoznavaš, prevzemaš. Je pa vsak človek zase osebnost, ki se ji je treba pri sporazumevanju prilagoditi: uporabljamo od pisanja na roko do stare dvoročne abecede, taktilnih oziroma tipnih načinov, ampak pri vsakem je to drugače, vsak je svet zase.

Pomoč pri gluhoslepih je mogoča večinoma na način, da en pomočnik lahko dela hkrati samo z enim človekom. Še vedno delate s prvim, s katerim ste sploh začeli, ali še s kom drugim?

Z njim. Ampak na taborih je treba tudi z drugimi, tam gospa Simona, generala sekretarka združenja, predlaga razpored. Zdaj me že poznajo, pogovarjam se z njimi, ali pa pišem na dlan. Zdaj že vem, na kakšen način se lahko sporazumem.

Kako pa veste, da so vas razumeli?

Oh, to pa veš. Poleg tega še preverjaš. Če te ne razume, poskušaš povedati na deset načinov, dokler te ne razume.

Načinov je več. Rekli ste pisanje na dlan, stara dvoročna abeceda, dotiki, recimo po hrbtu. Lahko kakšnega razložite?

Recimo, trepljanje po rami pomeni: »Dobro je«. Ali pa »S« narisan na sredino hrbta, pomeni »sreda«.

Je popolnoma slepih in povsem gluhih primerov veliko?

Manj jih je, a še vedno precej. Obstajajo pa različne kombinacije prizadetosti.

Ko ste postali pomočnica in spremljevalka tega gospoda, kako sta začela?

Prilagodila sem se mu. Gospod je gluh in delno slaboviden, obvlada dvoročno abecedo, ostalega se je naučil tu. Pokažeš z mimiko na obrazu, pokažeš z gibi, če je treba … Sproti poskušaš in se učiš. Mora se pa za takšno spremljanje vzpostaviti zaupanje, brez tega ne gre.

Za vse pa je najbrž treba veliko energije pri sporazumevanju.

Kot sem že rekla, vsak je svet zase, vsakomur se moraš prilagoditi. Ni preprostega univerzalnega vzorca, še zdaleč ne. Omenjeni gospod ima sedemdeset let. Izhaja iz okolja, v katerem se sploh ni učil sporazumevanja, šele tu je začel. Spočetka je zmogel le prilagojeno sporazumevanje, tako, kakor se je znašel v vsakdanjem okolju. Z nami si je uredil tudi svoje osebno življenje, ga tudi osmislil z rokodelstvom in slikarstvom. Od človeka, ki so ga prej imeli na vasi za »mutca«, je postal spoštovan tudi v svojem okolju. Na to je ponosen. Saj še zdaj včasih ne gre najbolje in tedaj sem tudi sama v dilemi, kaj naj naredim. Veliko dela je potrebno že za to, da gluhoslepi spozna, da nekaj zmore, da je mogoče.

Prej ste rekli, da so vesela družba. Vendar študije kažejo, da so nekateri med gluhoslepimi kar depresivni, eni celo razmišljajo o samomoru.

Seveda, mnogi med njimi so bili ali pa so še prepuščeni sami sebi. Epidemija je stvari samo zaostrila.

Veliko je tistih, ki bi bili radi koristni. Želijo si celo, da bi našli primerno delo, s čemer bi bili tudi bolj ekonomsko samostojni.

Ljudje, ki sem jih spoznala tu, so zelo ustvarjalni, le na primeren način je treba priti do njih. Delajo neverjetne stvari, da se prav začudiš, kaj zmorejo. Sedemdesetletna gospa se je naučila igrati na sintisajzer, celo sklada, napisala je celo knjigo o svojem življenju. Drug gospod piše pesmi, izdelujejo razna ročna dela, kiparijo.

Na sploh sem presenečen, pri koliko aktivnostih sodelujejo. Slikajo, skladajo, sodelujejo na taborih, hodijo na izlete, celo turistični ogled Ljubljane jim pripravite.

V takšnem primeru imajo nekateri še nekaj ostanka vida, drugim tolmačke za gluhoslepe vse opisujejo, vse seveda poteka ena na ena.

Pandemija je vdrla tudi v vaš prostor, kjer brez dotikanja, ki ga epidemiologi odsvetujejo, ni sporazumevanja.

Pri tem uporabljam zdravo pamet. Ne bom silila v skupino ljudi, a ko me nekdo potrebuje, temu bom pomagala. Obrazne maske v našem primeru ovirajo komunikacijo, torej jih ne moremo vselej uporabljati. Treba je upoštevati okoliščine.

Vas to delo tudi utrudi?

Na taborih že, tam smo na razpolago po 24 ur na dan in na koncu si res precej izžet.

Človek bi rekel, da pa začnete v takem okolju ceniti to, kar vam ponuja zdravje in življenje.

To je pa res. Premalo se zavedamo, kaj imamo. Premalo cenimo darove, ki jih imamo. Naš vid, sluh, gibljivost. Zdravje nasploh.

“Prostovoljstvo v Združenju DLAN predstavlja pomemben steber za uspešno delo z ljudmi z gluhoslepoto. Prispevek za skupnost

gluhoslepih naše prostovoljke, Dragice Černe, je neprecenljiv, saj z nenehno pripravljenostjo pomagati ljudem, dobro voljo, prijaznostjo in srčnostjo kaže zgled mlajšim generacijam prostovoljcev in zaposlenim.” – dr. Simona Gerenčer Pegan, generalna sekretarka Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN